Včasih nas prizadanejo ljudje, ki so nam najbližji. Tisti, ki nas poznajo, dobro vejo kaj nas razpiiiiiip... Pa to vseeno naredijo.
No in tudi mene je danes nekdo razPIIIIIIIIIP. In to tako zelo, da u meni ni vzbudil samo jeze ampak tudi žalost, občutek, da sem vedno odveč, da moje mnenje ni pomembno, moje želje še toliko manj...
Bolj kot na to osebo (ki naj bi mi pomenila največ IN JAZ NJEJ), sem jezna nase. Ker spet nisem naredila ali rekla NIČ! Samo zaprla sem se vase, dovolila da mi to pokvari večer in da spet izgubim.
Ja, vem - vsaka stvar je za nekaj dobra in se zgodi z razlogom. In če bi bila jaz tista, ki se moti, če bi bil to ta razlog, bi to priznala. Pa nisem kriva! Prav mam,ampak tega ne morem dopovedat določenim osebkom. Problem je samo u tem, da so to pomembni ljudje v mojem življenju, pa se u takih situacijah ne znam spopasti z njimi. In ne vem kako naj se tega naučim...
Včasih je najboljš prespat. In točno to grem zdej probat!
Spet travmiram, vem. Ampak pomaga! ;)
Naslednjič bolj pozitivna objava, obljubim!
