Nekoč sta sedela učitelj in njegov učenec pod velikim drevesom na travnati planjavi. Nenadoma je učenec vprašal učitelja: »Učitelj, zmeden sem, kako naj najdem svojo sorodno dušo? Ali mi lahko pomagate?« Učitelj je nekaj trenutkov molčal, nato pa rekel: »To je pravzaprav težko in lahko vprašanje.« Učenec je razmišljal in ga vprašujoče pogledal.
Učitelj: »Poglej tja, povsod naokoli je polno trave; sprehodi se med njo, a nikoli ne hodi nazaj, pojdi le naravnost naprej. Poskušaj med potjo najti čudovito bilko trave in jo utrgaj, nato jo daj meni. A le eno bilko trave!«
Učenec: »Prav...čakajte me tu.« Pričel je hoditi naravnost po travnatem polju. Čez nekaj minut pride nazaj.
Učitelj: »Hmm, ne vidim nobene lepe bilke v tvojih rokah.«
Učenec: »Na svoji poti sem našel več lepih bilk, a vsakič sem mislil, da bom našel še lepšo, zato jih nisem utrgal. Sploh se nisem zavedal, da sem prišel do konca polja brez da bi utrgal katerokoli bilko. Ker ste mi rekli naj ne hodim nazaj, nisem šel nazaj po isti poti.«
Učitelj: »Tako se dogaja tudi v življenju...«
In kaj je sporočilo te zgodbe?
Če iščeš svojo sorodno dušo, nikar stalno ne primerjaj in upaj, da boš našel še nekoga boljšega. Tako boš zapravil vse življenje, saj čas ne gre nikoli nazaj! Ceni tisto, kar imaš!
